Posnetek javnega pogovora, ki je potekal 7. marca 2012 v Klubu Tiffany (SKUC-Kulturni center Q) v Ljubljani v okviru 13. feministicnega in queerovskega festivala Rdece zore. Pogovor sta moderirali Tea Hvala in Lidija Radojević.

Iz vabila na pogovor: V casu vsesplosnega 'toleriranja raznolikosti' in nenehnega drobljenja druzbe na cim manjse druzbene segmente se morajo skupine, ki svoje delovanje in prostore namenjajo izkljucno feministkam, zenskam in LGBTIQ skupnosti, nenehno zagovarjati pred sirso javnostjo, ki jim ocita separatizem, nepripravljenost na dialog, bojazljivost ali celo sovraznost.

Na ocitke pogosto odgovarjamo z opravicujocimi in ad hoc argumenti, cetudi trdno verjamemo, da so ti prostori pomembni za ohranjanje dolocenih praks in kultur, pripuscanje dolocenih vsebin v javnost in ustvarjanje prostorov, v katerih je mogoce misliti druzbo kot celoto, ne da bi morali pri tem izbrisati svoj spol ali seksualnost in ne da bi zapadli v partikularizem.

Kako zgraditi odpor, ki bo presegel meje nase partikularne privatnosti (prostor, ki nam ga odmerja liberalisticna toleranca), in se obenem ne bo izgubil v zahtevah dominantnega, univerzalnega (patriarhalnega) gospostva? Kako se upreti s pozicije, ki si je nismo sami izbrali, temvec nam je bila vsiljena; s polozaja podrejenih, neslisnih in vedno ogoljufanih? Kako iznajti nacin boja, ki bo spremenil dominantni kontekst in mu dal novo obliko in vsebino?

Javni pogovor bo izhajal s stalisca, da je v Sloveniji sprejemanje razlicnosti le nominalno, obsojanje specificnih javnosti pa zgolj liberalisticna zvijaca, saj v nasprotju s pravno-formalnim dojemanjem javnega prostora realno-materialni javni prostor ni enako dostopen vsem ljudem niti se vanj ne pripusca vseh. Nasprotno: ker svet, v katerem zivimo, temelji na odnosih gospostva, formalna enakopravnost se zdalec ne zagotavlja dejanske druzbene enakosti, ampak samo prikriva realno obstojece neenakosti, s tem pa ohranja status quo.

Sodobna neoliberalna druzba nam ponuja samo enakost med abstraktnimi pravnimi subjekti, ki imajo v vsej svoji razlicnosti enako moznost udelezbe na trgu, ce le spostujejo trzna, t. i. objektivno dolocena pravila. Pri tem se ne ozira na nase eksistencialne pogoje in moznosti, da do trga sploh pridemo, in je ne zanima, kot kaksni vanj vstopamo.

Zagovarjamo druzbeno enakost, ki zadeva nase eksistencialne pogoje, nasa zivljenja in okoliscine, v katerih bivamo, za katere ne kapitalu ne pravu ni veliko mar. Taksno enakost si moramo sele izbojevati. Izbira med podreditvijo dominantnim patriarhalnim vzorcem in politiko identitet ni nobena izbira. Obe sta slabsi. V pogovoru zelimo poiskati temelje za izgradnjo javnega prostora, ki bo skupen vsem podrejenim in izkoriscanim, kajti prepricane smo, da le solidarni in enotni lahko spreminjamo dominantne vzorce gospostva.

Zakaj so se snovalci in snovalke zenskih, feministicnih in LGBTIQ javnosti zavestno odlocili za upor proti patriarhalnemu, seksisticnemu, homofobnemu in sovinisticnemu statusu quo? H komu in cemu se odpirajo ter pred kom ali cim se ne zapirajo? Zakaj se tako specificna javnost ze po definiciji ne more biti zaprta?

Odgovore na ta in podobna vprasanja so iskali predstavniki in predstavnice Rdecih zor, Lezbicno-feministicne univerze, Mesta zensk, SKUC-ovega Kulturnega Centra Q, Legebitre, revije Borec, projekta Bring In Take Out Living Archive in stevilnih sorodnih pobud.

plus-circle Add Review

comment

Reviews